Bralci božje besede

Zgodba pripoveduje o nekem učitelju postave, ki se je ustavil na vratih judovske molilnice (shodnice) in ni vstopil. Na glas je govoril o svojem nelagodju: "Tukaj jaz ne morem vstopiti. Hiša je polna učenosti in molitve."

Ko so ga mimoidoči občudovali, misleč da je o molilnici izrekel največjo možno pohvalo, jim je razložil svoje počutje: "Velike besede, ki jih tukaj ljudje dan za dnem ponavljajo brez prave pobožnosti, ljubezni in usmiljenja, se ne dvigajo k nebu. Ostanejo med zidovi, oprimejo se tal in plast za plastjo se nabirajo v prostoru kot jesensko listje. Napolnile so ga do vrha. Zato zame tukaj ni več prostora."
Sodelavci pri bogoslužju so vernikum v pomoč, da njihove molitve in misli dvigajo k Bogu.

Služba branja Svetega pisma je bila dolgo časa pridržana klerikom. Po drugem vatikanskem koncilu pa je bilo tudi laikom omogočeno, da lahko sodelujejo pri besednem bogoslužju.
Besedno bogoslužje sestavljajo svetopisemska berila (dve berili in evangelij), spevi med berili (psalm in aleluja z vrstico pred evangelijem), pridiga ali homilija, izpoved vere in prošnje za različne potrebe.
Oznanjevanje božje besede je naloga tistih, ki jim je to zaupano po posvečenju ali po posebni izbiri in postavitvi v določeno službo (podobne laične službe so še ministranti, pevci, delilci obhajila, cerkovniki).
O pravilnem oznanjevanju božje besede smemo govoriti takrat, kadar prebrani odlomki vodijo k razmišljanju. Pri branju se bralcu ne sme nikamor muditi, kajti pogovor med Bogom in človekom potrebuje svoj čas in trenutke tihote. Bralci naj berejo glasno, razločno in razumljivo.

Tako je tudi župnik Peter Kvaternik že takoj po ustanovitvi nove župnije Škofljica poleg drugega uvedel službo bralcev božje besede.
Službo bralca lahko sprejme vsak vernik s smislom za branje, potem ko prejme zakrament sv. birme. Sedaj je aktivnih 30 stalnih in še nekaj občasnih bralcev (vedno pa so vabljeni novi člani).
V zadnjem času smo imeli dve izobraževanji za bralce: predavanje Branka Balažica in izobraževanje oz. delavnico za bralce božje besed pod vodstvom Iztoka Kržiča, kjer smo svoj nastop lahko tudi praktično preverili pod budnim kritičnim očesom vodje in takoj popravili morebitne napake. Računamo, da bomo tudi v prihodnosti deležni še kakšnega izobraževanja.

Učitelja postave Abbahuja (+ okrog 300 po Kristusu) so vprašali, zakaj je treba branje Svetega pisma spremljati stoje.
Odgovoril jim je: "Ker je v Svetem pismu zapisano: 'Ti pa stoj tukaj pri meni!' (5 Mz 5, 31)
Celo sam Bog je govoril z Mojzesom stoje."

Neki učitelj postave je učil: "Ko bereš božjo besedo, se popolnoma potopi vanjo."
Eden od poslušalcev ga je vprašal: "Kako se lahko velik človek skrije v majhni besedi?"
Rabi mu je odvrnil: "Velikih ljudi, ki se potapljajo v božjo besedo, nisem imel v mislih."

Človek, ki se uči, a novih izkušenj ne izkoristi v vsakdanjem življenju, je podoben vodnjaku, ki vsakega odžeja in očisti, samega sebe pa ne more očistiti.

Pripravil Stane Kočar

 

Petnajst pravil za bralce in prve molilce

Rolf Zerfass

1. Biti bralec in prvi molilec pri javnem bogoslužju pomeni opravljati najvišjo stopnjo služenja. Zato bodi vesel, da ga smeš opravljati, toda opravljaj ga s svetim strahom.

2. Česar nisi razumel, tudi ne moreš javno brati. To pomeni, da se moraš doma temeljito pripraviti.

3. Če boš besedilo, ki ga pripravljaš, prebral samo po tihem, samo z očmi, boš v cerkvi zagotovo odpovedal. Šele če boš bral na glas, boš dognal vsebino besedila in opazil vso njegovo lepoto in moč.

4. Če hočeš neko besedilo dobro obdelati, ga najprej razčleni. Tako si boš ustvaril preglednost in si pridobil gotovost.
5. Vejica še zdaleč ni znamenje za odmor. Marsikaterikrat jo moraš kar spregledati, včasih pa jo obravnavati kot piko ali podpičje. Staro pravilo, da "pri vejici zvišaj glas", nima posebne veljave.

6. Tudi dvopičje in narekovaj moraš večinoma spregledati, če hočeš brati tako, kakor govoriš, se pravi naravno, neposredno.

7. Pravilen poudarek (stavčni, izjavni) ni stvar naključja (določiti ga moraš že v času pripravljanja). Nikar preveč poudarkov, kajti vsaka smiselna celota sme imeti le eno izrazito poudarjeno besedo.

8. Zapomni si: bolj redkokdaj je poudarek na zgolj okrasnem pridevniku, na nikalnici ali na koncu stavka.

9. Pri branju moramo ohraniti tudi govorni napev (melodijo stavka), ki skupaj s poudarkom in z menjavanjem govorne hitrosti daje stavkom barvo in zven.

10. Ne poslušamo samo z ušesi, ampak tudi z očmi. Zato pri branju pazi na hojoin držo, na roke, na knjigo, na obleko.

11. Kašljanje in nemir v zadnjem delu cerkve sta zanesljivo znamenje, da te slabo razumejo, ker bereš prehitro. Beri bolj počasi in delaj večje pavze, pa bodo brž utihnili.

12. Preden začneš brati in zatem po vsakem odstavku poglej po ljudeh, kakor to delajo napovedovalci na televiziji; seveda spoštljivo, saj si zdaj orodje v božjih rokah.

13. Ne stiskaj glasu, govori iz polnih pljuč - le tedaj bo tvoj glas najprijetnejši. Začni v naravni, globoki legi glasu in tako tudi končaj.

14. Tudi kadar poješ naprej, te morajo vsi razumeti. Poj tako, da tvoj glas razumljivost podpira, ne pa prekriva. Naj bo dovolj nizek, spremljajo naj ga jasni poudarki in pravilne pavze.

15. Z mikrofonom ravnaj kakor s surovim jajcem: previdno, pazljivo. Uči se, kako je treba prijateljevati z njim, kako moraš govoriti vanj.