Zgodovina župnije Škofljica

Krščanstvo se je v naših krajih začelo širiti že zelo zgodaj. To dokazujejo ostanki krščanske Emone s svojimi škofi. Po razpadu rimskega cesarstva so se v Evropi dogajale velike spremembe, prišlo je do selitev narodov, vrstile so se vojne in uničujoči pohodi. Pri tem je tudi krščanstvo izgubilo prvotno moč in poniknilo. Zaradi tega si je moralo krščanstvo v novi politični in narodnostni sliki Evrope ponovno utirati pot.

Na severu je to vlogo prevzelo močno krščansko središče v Salzburgu in je z načrtnim pokristjanjevanjem že od sredine 8. stoletja vplivalo na naše kraje, predvsem na ozemlja severno od Drave.

Zahodni del pa je občutil vpliv Ogleja, ki je bil močno žarišče že v prvih stoletjih krščanstva in je vnovič zažarel prav proti koncu 8. stoletja, ko naj bi bilo v Šempetru ustanovljeno eno najpomembnejših misijonskih središč na naših tleh. Iz tega misijona je med letoma 811 in 955 nastala šempetrska pražupnija, iz njenega JV dela pa je bila okoli leta 1100 ustanovljena šmarska pražupnija. Območje, ki ga obsega današnja župnija Škofljica, je od 11. stoletja pa do ustanovitve samostojne župnije pripadalo župniji (pražupniji) Šmarje.

   

Prvi uradno ohranjeni zapis, kjer se omenja kraj Šmarje, je listina, ki je nastala 29. oktobra 1228. Po tem datumu se ime Šmarje omenja še v številnih drugih listinah, med katerimi se omenja tudi ime Lanišče. O šmarski župniji in njeni velikosti piše tudi J.V. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), kjer pravi, da je župnijska cerkev v Šmarju posvečena rojstvu Naše ljube Gospe in da ima 25 podružnic. Ena izmed teh podružnic je bila tudi cerkev sv. Uršule v Lanišču.

Da je bila šmarska prafara pomembna, priča tudi dejstvo, da je bila pridružena samostanu v Stični. Pripadnost Stični pa se je leta 1774 delno končala z odlokom Marije Terezije, ki je ukinil oglejsko patriarhijo in s tem tudi varuštvo stiškega samostana nad šmarsko župnijo.
Župnije, ki so nastale iz prvotne šmarske prafare:

- 1736 župnija Lipoglav,
- 1750 župnija Sostro,
- 1869 župnija Št. Jurij,
- 1875 župnija Polica,
- 1875 župnija Javor,
- 1876 župnija Kopanj,
- 1878 župnija Žalna,
- 1964 župnija Grosuplje
- 1976 župnija Škofljica.

   

Po drugi svetovni vojni je zaradi bližine Ljubljane na Škofljici začelo močno naraščati prebivalstvo. Novi priseljenci niso čutili pretirane navezanosti na Šmarje, kamor je takratno naselje cerkveno-pravno spadalo. Nekaterim je postala cerkev preveč oddaljena in so hodili k sveti maši v Ljubljano (Rudnik, Rakovnik ...). drugi pa so zaradi tega celo opuščali obisk bogoslužja.

Da bi ljudem približali cerkev in bogoslužje, je po letu 1964 šmarski župnik Janez Sladič dobival za pomoč kaplane, ki so posebej skrbeli za tukajšnje ljudi. Ko je eden od njih, Marko Levstik, postal naslednji župnik šmarske župnije, si je začel dejavneje prizadevati za ustanovitev nove župnije. Njegovo prizadevanje je bilo poplačano 4. novembra 1976 s podpisom ustanovne listine župnije, ki jo je podpisal nadškof dr. Jožef Pogačnik. Župnijo pa je slovesno razglasil tri dni pozneje škof dr. Stanislav Lenič v Lanišču.

Prvi župnik Peter Kvaternik je nekaj mesecev po ustanovitvi nove župnije še živel v Šmarju, nato pa se je preselil v podnajemniško stanovanje na Škofljici. Po nekaj letih je župnija odkupila prostore ob Dolenjski cesti, v katerih so odtlej potekale župnijske dejavnosti, zlasti verouk, ki je dotlej potekal v laniški cerkvi.

  

Vse od ustanovitve nove župnije so potekale dejavnosti za izgradnjo nove župnijske cerkve na Škofljici. Za odkup zemljišč in pridobitev raznih dovoljenj je bilo potrebno veliko dopisov in potov od urada do urada, da je bilo po šestih letih, 20. decembra 1982, izdano lokacijsko dovoljenje, nato pa 18. maja 1984 še gradbeno dovoljenje. Načrt za cerkev je zasnoval France Kvaternik. Temeljni kamen je blagoslovil nadškof dr. Alojzij Suštar 21. aprila 1985 ob navzočnosti velike množice vernikov.
Po letu in pol, oktobra 1986, je bila nova župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda slovesno posvečena.

(Leon Herman, iz brošure ob 25 letnici Župnije Škofljica)